Intervju: Marko Jeran

Novica iz dne 21.2.2017

Intervju: Marko Jeran

"Mladim je treba predstaviti uporabno vrednost kemije, to jih pritegne"

Marko Jeran je raziskovalec na Kemijskem inštitutu, kjer se v raziskovalni skupine dr. Barbare Mohar posveča pripravi novih organskih molekul, ki obsegajo kiralne spojine, zanimive za nadaljnjo pretvorbo do farmacevtskih učinkovin. Že v času srednješolskega izobraževanja na celjski Srednji šoli za kemijo, elektrotehniko in računalništvo je bil aktivno vključen v različne projekte raziskovalnih institucij, z dvema samostojnima raziskovalnima deloma pa je tekmoval na srečanju mladih raziskovalcev, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), in osvojil zlati priznanji. Po maturi je šolanje nadaljeval na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Danes je tudi sam mentor mladim raziskovalcem, ki pripravljajo svoja projektna in raziskovalna dela s širšega področja kemije, predvsem procesov emisije svetlobe. Njegovi varovanci praviloma vsako leto dosegajo izvrstne rezultate. Enkrat mesečno jih pelje na čaj, da se pogovorijo o raziskovalnem delu in obenem poskrbijo za kakovostno druženje. Marko namreč kljub poplavi družbenih medijev, prisega na osebni stik. Za to pogosto poskrbi tudi kot odličen promotor znanosti in raziskovanja, kar med drugim dokazuje priznanje Zvezda 22. slovenskega festivala znanosti, ki ga je za izjemno in poučno izvedbo naravoslovnih poskusov na otvoritveni slovesnosti festivala prejel na letošnji slavnostni akademiji Slovenske znanstvene fundacije.

Marko, od kod ljubezen do kemije? Kaj te je navdušilo za to področje?
Moje navdušenje nad kemijo je povezano z mojim veseljem do opazovanja in razumevanja narave. Že od nekdaj sem rad spomladi opazoval kresničke in v jasnih poletnih večerih plankton. Magična svetloba, ki jo oddajajo ta živa bitja, me je tako pritegnila, da sem pojav kemijskega oddajanja svetlobe preučeval že kot osnovnošolec. V osnovni šoli sem tudi vsako leto pred počitnicami pogledal, kakšni bodo učbeniki prihodnje leto. Periodni sistem elementov me je tako navdušil, da sem med počitnicami prebral eno od kemijskih knjig, zaradi katere sem se dokončno zaljubil v kemijo in se že takrat začel poglabljati v kemijske tematike v večjem obsegu, kot je bilo to potrebno za šolski program. Poleg tega je učiteljica na šoli videla moj potencial in mi postavljala vedno nove izzive, udeleževal sem se kemijskega krožka in tako odkril, da je kemija tisto področje, ki me res veseli. 

Kakšna je tvoja poklicna pot? Kaj te je pripeljalo do trenutne zaposlitve?
Sem zelo samoiniciativna oseba. Že na začetku srednje šole sem sam vzpostavil kontakt z različnimi slovenskimi in tujimi institucijami, najprej z Institutom »Jožef Stefan«, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo in kasneje še s Kemijskim inštitutom, kjer sem se udejstvoval v različnih raziskovalnih skupinah. Na ta način sem ugotavljal, katero kemijsko področje me zares zanima. Zato bi tudi mlajšim položil na srce, da če jih nekaj vsaj malo zanima, naj pridobijo izkušnje na tem področju. Sam sem se preizkusil v različnih vejah kemije in na koncu ugotovil, da je organska kemija tisto, kar me najbolj veseli.

So te na teh institucijah vsi sprejeli odprtih rok ali si bil deležen tudi kakšne zavrnitve?
Načeloma sem imel le pozitivne izkušnje. Sicer je nekoč nek vodja oddelka (profesor) rekel nekaj v smislu: »Eh, kaj bo pa ta šolar tukaj?!« ampak me je potem vseeno dodelil pod okrilje nekomu od zaposlenih. Na koncu sva skupaj celo pripravila raziskovalno nalogo, sodelovala v raziskovalnem projektu, tako da sva bila kljub malo manj spodbudnemu začetku na koncu oba nadvse zadovoljna. Danes na Kemijskem inštitutu delamo zelo dobro, si pomagamo ter drug drugega motiviramo. Menim, da je le to ključ do napredka. Res sem počaščen, da lahko delam v tako izjemnem okolju.

Zato sedaj tudi sam rade volje jemlješ mlade pod svoje okrilje in na ta način promoviraš naravoslovje, raziskovanje?
Točno tako. Sam želim mlajšim ponuditi to, kar so nekoč starejši in bolj izkušeni nudili meni. Res sem hvaležen vsem, ki so mi nudili oporo v času šolanja, in čutim, da moram to vrniti družbi.

Imaš poleg trenutnega raziskovalnega dela in drugih aktivnosti, ki so povezane s promocijo raziskovanja in znanosti, sploh kaj prostega časa?
Večino svojega časa res namenjam raziskovanju oziroma njegovi promociji. Moj dan je prežet s kemijo. Prav zaradi dela na Kemijskem inštitutu in sodelovanja z mladimi moram biti z vsem nenehno na tekočem. V času, ki mi ostane, zelo rad kuham in pečem. Ker sam vsega ne morem pojesti, dobrote ob druženju delim s prijatelji. Mislim, da je danes druženje še kako pomembno, še posebej, ker v dobi raznih družabnih medijev pogosto pozabimo na pristen osebni stik.

Omenil si, da moraš biti vedno na tekočem, da te ne povozi čas. To je verjetno pomembno tudi za učitelje in mentorje na šolah?
Kdor izbere pedagoški poklic, mora biti temu poklicu predan. Danes imamo veliko ambicioznih šolarjev, zato je pomembno razvijati njihove talente. Brez ustrezne opore jih lahko hitro odvrnemo od področja, na katerem bi bili lahko izredno uspešni. Učitelji morajo biti v nenehnem stiku s področjem, ki ga poučujejo, morajo biti suvereni s snovjo, ki jo učencem predajajo glede na učni načrt. Dobro je, da se povezujejo z relevantnimi institucijami in na ta način poskrbijo za obogatitev lastnega znanja in dodano vrednost svojega predmeta. Obenem pa lahko prek njih pridobijo odgovore na vprašanja, na katere morebiti sami ne znajo odgovoriti. Vedoželjnost in raziskovalna žilica posameznikov pa nikakor ne smeta v učitelju vzbujati odpora. Jasno je, da nihče ne ve vsega in noben otrok tega ne bo zameril učitelju, ampak ga bo lažje videl v človeški luči. Včasih je to lahko celo dodatna stimulacija za posameznika, ki si reče, da če učitelj tega ne ve, bom pa sam raziskal in naslednjič predstavil svoja spoznanja.

V času šolanja si s svojimi raziskovalnimi deli uspešno tekmoval na srečanju mladih raziskovalcev, sedaj pogosto nastopaš v vlogi mentorja. Misliš, da so se ti zaradi mladinskega raziskovalnega dela prej odprla kakšna vrata ali pa si se lažje odločil, kaj te v življenju zanima in s čim se želiš ukvarjati?
Predvsem sem zaradi udeležbe na tekmovanjih iz znanja kemije in raziskovalnega dela dobil potrditev, da je to prava pot. Zato menim, da so programi ZOTKS in podobnih organizacij zelo pomembni, saj nudijo raznovrstne možnosti, da odkriješ, kaj te zares zanima. Proces priprave raziskovalne naloge je izjemen način, da posameznik preveri, če mu tehnika raziskovanja in metode, ki se uporabljajo na nekem področju, ustrezajo. Pred kratkim pa je do mene prišla dijakinja, ki ji področje kemije ni ustrezalo, kar sva kar hitro ugotovila, sedaj pa pripravlja raziskovalno nalog na področju psihologije, za katero sem prepričan, da bo zelo uspešna.

Aktiven si tudi kot član strokovne komisije ZOTKS za tekmovanja iz znanja kemije. V komisiji ste pogosto soočeni z dilemo, ali tekmovalne naloge pripraviti čim bolj v skladu z učnim načrtom, kot je pogosto želja mentorjev, ali pri tekmovalcih iskati nekaj več – iskati nadarjene? Gre za razcep med popularizacijo kemije in iskanjem boljših, oboje pa je nekako smisel teh tekmovanj. Kako se člani soočate s tem izzivom?
Po mojem mnenju je učni načrt le neko ogrodje oziroma učiteljev pripomoček, da v šolskem letu predela določeno snov. Vsekakor pa dopušča možnosti, da vsak posameznik doda še kaj svojega. Tudi če želimo popularizirati kemijo, moramo stopiti izven strogega okvira učnega načrta. Kemijo je treba znati povezovati z različnimi področji oziroma šolskimi predmeti, mladim je treba predstaviti uporabno vrednost kemije, to jih pritegne. Vsekakor moramo na tekmovanjih vključiti tudi teoretična vprašanja, ki se nanašajo na vsebine učnega načrta in s katerimi nagradimo tiste, ki se trudijo, medtem ko je pri tekmovanjih na državni ravni zagotovo potrebno znati razmišljati širše, če želiš biti med najboljšimi.

Imaš mogoče občutek, da bolj tekmujejo mentorji med seboj kot pa dejanski tekmovalci?
Tudi. To sem sicer slišal v šali, vendar mislim, da je v vsakem hecu nekaj resnice. Pogosto mentorji gradijo svoj ugled na tekmovalcih. Dejstvo pa je, da so med mentorji velike razlike. Nekateri so res v veliki meri zaslužni za uspehe svojih učencev na tekmovanjih, saj se trudijo in z učenci ukvarjajo pred in po pouku, skoraj vedno so jim na voljo, medtem ko drugi le objavijo datume tekmovanj.

Kako ti dojemaš pouk naravoslovja oziroma bolj specifično kemije v osnovnih in srednjih šolah? Kje vidiš prednosti slovenskega šolskega sistema in kaj bi bilo po tvojem mnenju dobro spremeniti?
Kar nekaj učiteljev že dela na bolj projektnem pristopu. Poleg redne snovi učence angažirajo še na drugem področju, da raziskujejo in izsledke potem predstavijo v sklopu rednega predmeta. Poleg tega je bila ključna tudi kakovostna uvedba multimedije pri pouku kemije, za kar so zaslužni raziskovalci s Pedagoške fakultete. Žal pa še vedno veliko učiteljev pri podajanju snovi sploh ne izvaja eksperimentov. Marsikdo meni, da so temu namenjene laboratorijske vaje, vendar je laboratorijsko delo namenjeno razvijanju praktičnih kompetenc učencev in dijakov in kot tako ne bi smelo nadomestiti praktične predstavitve teoretičnih zakonitosti. Še bolje bi bilo, da bi učitelji prek eksperimentalnega dela predstavili teoretične osnove, saj to mlade pritegne in jih še dodatno motivira. Dejstvo pa je, da bi bilo to lažje izpeljati, če bi bilo v sklopu učnega načrta več časa, namenjenega praktičnemu delu.

Kaj priporočaš mladim, ki se odločajo za študij oziroma razmišljajo o svoji poklicni poti? Kaj naj pri tem upoštevajo in na kaj naj bodo pozorni?
Nekaj sem že povedal, pomembno pa tudi je, da poslušajo samega sebe in obenem pridobijo čim več informacij o določenem področju. Povežejo naj se s študenti, udeležujejo različnih poljudnoznanstvenih predavanj, gledajo naj relevantne prispevke prek interneta, ki je glede tega odličen pripomoček, udeležujejo naj se informativnih dni, odprtih vrat različnih institucij. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da se vedno splača individualno potrkati na vrata in če nekje začutijo, da si nečesa zares želiš, te bo vsak vzel pod svoje okrilje in ti predstavil, kaj ti določen poklic ponuja.

Pripravila: Tjaša Toni Skubic

 

 

O projektu - serija intervjujev Kje so naše ladje?

Za leto 2017 smo poleg že ustaljenih aktivnosti pripravili nov projekt, ki smo ga poimenovali Kje so naše ladje? Poiskali bomo mlade in malo starejše, ki plujejo po širnih morjih, a imajo na Zotki eno od svojih pristanišč. Torej tiste, ki so se ali se še udeležujejo Zotkinih aktivnosti oz. sodelujejo z nami pri njihovi pripravi, in predstavili njihovo zgodbo.

Pretekli intervjuji

Intervju z Gabrijelo Hladnik - prispevek, objavljen v časopisu Dnevnik (4. 2. 2017): Svet ne potrebuje le specializiranih strokovnjakov, ampak tudi ljudi s širino

Intervju z Domnom Kampjutom: Če hodiš samo v šolo, nimaš prave predstave o tem, kaj lahko delaš po zaključku študija

Intervju s Petrom Ogorelcem: Od sanj o poklicu pomorščaka do graditelja ladij

Marko kot zunanji sodelavec redno sodeluje s številnimi izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami, med katerimi so ZOTKS, Slovenska znanstvena fundacija, Hiša eksperimentov, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in Zavod RS za šolstvo, ter kot recenzent in član komisije na državnem tekmovanju iz kemijskih eksperimentov.
Marko Jeran (osebni arhiv)
Marko s preostalimi udeleženci mednarodnega srečanja mladih raziskovalcev Expo-Sciences leta 2012 v Tuli v Rusiji
Marko med delom v laboratoriju (osebni arhiv)
Datum: 
torek, 21. Februar 2017