Od sanj o poklicu pomorščaka do graditelja ladij

Peter Ogorelec je upokojeni arhitekt in vrhunski maketar, ki je izdelal že več kot 150 arhitekturnih in drugih maket. V zadnjem času se ljubiteljsko posveča predvsem ladijskem maketarstvu, in sicer gradnji delujočih modelov plovil. Prvi in edini do sedaj je izdelal plavajoči maketi obeh slovenskih vojaških ladij Triglav in Ankaran, ki sta bili podrobno predstavljeni tudi v reviji TIM.
 
Tik pred izidom je njegova knjiga 100 in 1 maketa, ki bo izšla v sozaložbi Zveze za tehnično kulturo Slovenije, Urbanističnega inštituta RS in Javnega sklada RS za kulturo. V knjigi je predstavljenih okoli 70 maket, večinoma stanovanjskih, poslovnih in industrijskih stavb, sosesk in urbanističnih zasnov, pri snovanju katerih je sodeloval kot arhitekt ali so bile izdelane po naročilu. Mnoge od teh arhitekturnih zamisli so dočakale dejansko uresničitev, nekatere pa so ostale zgolj kot pričevanje o idejah in zamislih nekega časa, upodobljene v miniaturi.

Kakšna je bila vaša poklicna pot? Zakaj ste se odločili za študij arhitekture?
V mladosti je bil moj namen postati pomorščak, vendar me starši pri tem niso podpirali. Zanimali sta me tudi medicina in arhitektura. Potem je nekega dne ena od sošolk rekla, da se gre naslednji dan vpisat na fakulteto. Pa sem rekel, da se grem še jaz. Tako sem šel in se dokončno odločil za arhitekturo, smer oblikovanje in notranja oprema. Smer so žal po pol leta ukinili, vpisanim pa dali možnost, da se prepišemo na smer arhitektura. Tako sem postal arhitekt.

Zakaj maketarstvo? Vas je to področje zanimalo že v otroških in najstniških letih?
Od malih nog sem bil modelar. Takrat so bili modelarski krožki po šolah nekaj običajnega. Vse smo dobili zastonj – od materiala do nasvetov izkušenih mojstrov. Tudi veliko nas je bilo. Danes je vse potrebno plačati in veliko mladih zaradi tega sploh nima možnosti ugotoviti, če jim je kaj takega všeč. Na fakulteti pa smo morali večkrat prikazati idejne rešitve, kako bi določena stvar izgledala v tridimenzionalni obliki, prav z maketami. To mi je šlo dobro od rok in ko so drugi to videli, so želeli, da še njim pokažem, kako se kaj naredi, ali da jim pomagam narediti. Kasneje, ko sem bil že v službi, so me različna podjetja na podlagi preteklega dobrega dela in zanesljivosti prosila, da za njih naredim kakšno maketo. Tako da se je mladostniški hobi razvil v nekaj, kar mi danes na srečo prinese dodaten zaslužek.

Katerih svojih arhitekturnih in modelarskih projektov se najraje spominjate? Katere bi še posebej izpostavili?
Težko bi izpostavil samo en projekt. Vsaka maketa, ki je bila malo bolj zakomplicirana glede volumna, materialov ali česa drugega, je bila nekaj posebnega. Mogoče ladje, ki sem jih naredil (op. a. poleg plovil slovenske vojske je Peter izdelal vlačilec Smit Rotterdam). Te so bile nekaj posebnega, saj sem na ta način tudi posredno uresničil sanje o pomorskem življenju. Izredno zahtevne za izdelavo pa so bile tudi reliefne makete.

Kaj potrebuje dober arhitekt in maketar? Katere lastnosti? Ročne spretnosti in entuziazem verjetno niso dovolj.
Najprej je volja oziroma želja, da bi nekaj naredil. Pomembni so tudi znanje in ročne spretnosti ter seveda vztrajnost, da načrtovano izpelješ. Za izdelav malo bolj zahtevne makete je potrebnih nešteto ur vztrajnega in zbranega dela. Za ladjo Triglav sem porabil približno 1.000 ur, da sem prišel do končnega izdelka. Pomemben je tudi ustvarjalen duh, čeprav je maketa le poustvaritev objekta, kakor ga je zasnoval projektant. Posameznik mora znati tudi pravilno prebrati načrt in imeti dobro predstavo o tem, kako naj bi objekt izgledal v tridimenzionalni obliki.

Kaj pa pojav 3D-tiska? Se bojite, da bi šlo lahko maketarstvo v pozabo?
3D-tisk je odličen za eno vrsto maket, in sicer za urbanistične makete s kubusi. Na ta način lahko odlično prikažemo razporeditev objektov v večjih merilih, ki ne dovoljujejo, da bi pokazali podrobnosti. Če pa želimo pokazati bolj detajlne stvari v realistični podobi in z različnimi barvami, je to s 3D-tiskom zahtevno in drago, saj je potrebno tako maketo še ročno obdelati, da dobimo končni izdelek. Nekoč so me prosili za ponudbo za maketo, za katero so pridobili ponudbo tudi za izdelavo v 3D-prikazu. Moja ponudba je bila bistveno ugodnejša.

Mislim pa, da maketarstvo ne bo zamrlo zaradi 3D-tisk. Danes vsi raje kupujejo komplete manjših koščkov, ki jih potem lepijo v končni izdelek, kot pa da bi sami ustvarjali od začetka. Nikakor jih ne podcenjujem, saj je tudi to zelo zahtevno delo, pri katerem sta vztrajnost in natančnost nujno potrebni. Nekoč mi je nek kirurg dejal, da se s takšnim sestavljanjem ukvarja v prostem času, kar mu pomaga pri nenehnem urjenju rok za precizen prijem. Nekako je enačil kirurško pinceto in skalpel s preciznim modelarskim orodjem, kar lepo ponazori, kako zahteven je tudi tak hobi.

Pred izidom je vaša knjiga 100 in 1 maketa. Kako je nastajala? Komu je namenjena?
Ko sem delal makete, nikoli nisem razmišljal, da bom nekoč izdal knjigo. Večino svojih maket sem fotografiral, da sem imel nekaj za spomin in kot referenco. A tudi za to ni bilo vedno časa. Če je šlo za kakšen natečaj, so mi maketo odnesli, še preden se je lepilo sploh posušilo. Ko so zbirko mojih fotografij videli znanci in prijatelji, so mi začeli prigovarjati, naj izdam knjigo. Tako je nastala knjiga, ki bo dragocen pripomoček za vse, ki se ukvarjajo s tehničnim ustvarjanjem in upodabljanjem objektov v pomanjšanem merilu.

Prenašate svoje bogato znanje tudi na mlade?  
Sodelujem kot član sodniških komisij ZOTKS na tekmovanjih modelarjev osnovnošolcev, kot demonstrator in razstavljavec svojih maket se udeležujem različnih prireditev. Otroci in mladi morajo najprej osvojiti modelarske veščine v smislu ročnih spretnosti, natančnosti, potrpežljivosti. Za njih je bolje, da se lotijo lažjega modeliranja, da je hitro viden uspeh, drugače na pol poti izgubijo voljo. Potem pa stopnjujemo zahtevnost. Rade volje pa pomagam vsem, ki pri svojem delu naletijo na določen problem.  

Kako bi komentirali dejstvo, da število novih učiteljev tehnike pada. Posledično naj bi se tudi zmanjševala kakovost poučevanja tehnike. V primerjavi s preteklostjo so bolj kot tehnika v ospredju tuji jeziki in podobno.
Tudi tuji jeziki so pomembni, vendar ni prav, da se na ta račun zapostavljajo tehnične spretnosti. Vsak človek je za nekaj dober. Mladim je treba omogočiti, da ugotovijo, v čem so dobri, in jim nuditi možnost, da svoje sposobnosti tudi razvijajo. Modelarstvo zelo pozitivno vpliva na posameznika. Tako kot nekoč bi morala vsaka šola ponuditi modelarski krožek, kjer imajo mladi možnost, da spoznajo, če jih to zanima. Takšni krožki bi morali biti obšolska dejavnost, ki jo podpira država. Ne gre samo za zapravljanje časa, denarja in materiala, saj mladi na ta način pridobijo delovne navade, urejenost, odnos do materiala. Če se naučijo nekaj narediti, bodo kasneje naredili še kaj drugega. To marsikomu ni jasno. Otrok pozitivne delovne navade pridobi prek nečesa, kar mu je všeč, kar rad dela, nečesa, v čemer je uspešen, ne pa pod pritiskom, ker mora narediti ogromno domače naloge. Tisti, ki jih kakšna stvar pritegne, bodo zagotovo uspešni na tem področju, kar bo vplivalo na njihovo samopodobo in še kaj drugega. Poznam kar nekaj primerov, ko so posamezniki prav zaradi modelarstva postali piloti. Najprej se je malo igral, potem spravil kak model letala v zrak in na koncu si je rekel, jaz bi pa rad kdaj pilotiral tudi pravo letalo. Seveda so se potem še šolali in dodatno usposobili, ampak to je dober primer, kakšna naložba je lahko modelarski krožek.

Za konec; kaj priporočate mladim, ki se odločajo za študij arhitekture oziroma razmišljajo o svoji poklicni poti?
Ponavljam, da ima vsak lastnosti, naj bodo fizične lastnosti, ročne spretnosti, dober spomin ali kaj drugega, ki so za nekaj dobre. Ko se odločaš za svojo življenjsko pot, je pomembno, da ugotoviš, katere lastnosti imaš in za kaj bi bile dobre. Če imaš dobre predispozicije za določen poklic in veselje, je velika verjetnost, da boš v njem uspešen. Nikakor pa ne priporočam, da na koncu prevlada izbira poklica, ki je v tistem trenutku moderen.

Pripravila: Tjaša Toni Skubic

O projektu Kje so naše ladje?

Za leto 2017 smo poleg že ustaljenih aktivnosti pripravili nov projekt, ki smo ga poimenovali Kje so naše ladje? Poiskali bomo mlade in malo starejše, ki plujejo po širnih morjih, a imajo na Zotki eno od svojih pristanišč. Torej tiste, ki so se ali se še udeležujejo Zotkinih aktivnosti oz. sodelujejo z nami pri njihovi pripravi, in predstavili njihovo zgodbo.