Intervju: dr. Simona Klemenčič

Novica iz dne 24.3.2017

Intervju: dr. Simona Klemenčič

»Zaradi motiviranih mladih in učiteljev, ki jih srečujem, me ni strah za prihodnost«

Simona Klemenčič je doktorica primerjalnega jezikoslovja. Zaposlena je kot raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Ukvarja se z etimologijo slovenskega besedja, indoevropsko dialektologijo, indoevropskimi starožitnostmi, umetnimi jeziki ter povezavami indoevropskega prajezika z drugimi jezikovnimi družinami. Je tudi honorarna sodelavka v pedagoškem procesu na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na Filozofski fakulteti, za kar je prejela priznanje Študentskega sveta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani za nadpovprečno pedagoško delo.

Za jezikoslovje se je začela zanimati že v srednji šoli, kjer je na nekdanji Srednji družboslovni šoli (zdaj: I. gimnazija v Celju) obiskovala razred z jezikoslovno usmeritvijo. Ljubezen do jezikov jo je peljala na različne konce sveta – od ZDA prek Švedske in Poljske vse do Indije. Slednjo je obiskala v preteklem letu kot vodja slovenske ekipe, ki se je pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) udeležila Mednarodne lingvistične olimpijade. Med drugim je tudi članica upravnega odbora v sklopu te olimpijade, in sicer je zadolžena za odnose z javnostmi. Poleg tega v sodelovanju z ZOTKS pripravlja dijake na lingvistično olimpijado, sodeluje pri pripravi in izvedbi tekmovanj iz znanja logike in lingvistike ter usposabljanju mentorjev.

Od kod ljubezen do jezikov? Kaj te je navdušilo za jezikoslovje?
Rodila sem se kot sinestetik, kar pomeni, da glasove vidim v barvah. Zaradi tega si tudi lažje kot marsikdo drug zapomnim besede. Tako sem bila dobra v jezikih že v osnovni šoli. Žal v tistih časih še ni bilo interneta in zato nisem imela takšnih možnosti za učenje novih jezikov in raziskovanje, kot so na voljo sedaj. Pomagala sem si s starimi knjigami in se sama učila rusko, na tak način sem se tudi srečala z esperantom, ki ga preučujem še danes. V srednji šoli na jezikovni usmeritvi pa se mi je odprl popolnoma nov svet, saj smo imeli na urniku nemščino, francoščino, tudi malo latinščine.

Verjetno je bila potem odločitev za študij primerjalnega jezikoslovja logična izbira?
Moja želja je bila, da bom nekoč znanstvenica jezikoslovka ali pa slavna igralka. Eden od načrtov je bil tudi, da se bom poročila s slavnim astronomom, ki bo raziskoval zvezde, jaz pa bom medtem pisala in postala slavna pisateljica. Potem tega astronoma ni bilo na spregled in prevladalo je jezikoslovje. Odločila sem se namreč za tisto, v čemer sem bila najboljša. Želela sem si primerjati jezike med seboj in to še preden sem sploh vedela, da študij primerjalnega jezikoslovja sploh obstaja.

Kakšna je tvoja poklicna pot? Kaj te je pripeljalo do trenutne zaposlitve?
Po diplomi je bila moja želja, da se vpišem na podiplomski študij. Na srečo je bila v tistem času družba bolj naklonjena mladim raziskovalcem, kot je sedaj, saj sem imela že tri otroke in bila zato ob diplomi že relativno stara (op. a. 29 let) za pridobitev statusa mlade raziskovalke. Res pa je, da sem tudi sama jasno povedala, kaj si želim, in se aktivno udejstvovala pri doseganju zastavljenega cilja. Če bi samo sedela in si nekaj želela, mi ne bi nič padlo v naročje. Kot mlada raziskovalka sem se tako zaposlila na ZRC SAZU, kjer sem še danes.

Kako bi predstavila svoje raziskovalno delo? Lažje si je predstavljati kemika, ki dela poizkuse v laboratoriju, ali biologa, ki pod mikroskopom preučuje katero od živih bitij. Kaj pa jezikoslovci? Kaj točno počnete?
Poleg tega da predavam in predajam znanje mlajšim generacijam, pišem etimološke osvetlitve pri novem slovarju slovenskega jezika. To pomeni, da pišem razlage besed, tj. od kod posamezna beseda prihaja. Pri tem mi zelo pomaga poznavanje različnih jezikov in širok spekter zunajjezikovnega znanja. Seveda pa tudi jaz vsega ne vem in del mojega dela obsega tudi navezovanje stikov z drugimi posamezniki, strokovnjaki na različnih področjih, da mi pomagajo. Seveda vedno obstajajo posebni izzivi, ki jih še danes nisem uspela razrešiti. Tak izziv mi recimo predstavlja beseda »pajkice«. Lahko bi izhajala iz prispodobe, da si suh kot pajek, ampak to ni nujno, saj ta kos oblačila lahko oblečeš ne glede na svojo težo in postavo. Zanimiva je tudi razlaga besede »fazan«, ki jo pogosto uporabljamo za prvošolce v srednjih šolah. Med t. i. »brainstormingom« s študenti smo prišli do razlage, da se je v tem primeru beseda ustalila zato, ker je fazan lahek plen.

Danes je v medijih pogosto prisotno mnenje, da je prihodnost v tehnologiji. Da družba sicer potrebuje tudi ljudi z družboslovno, humanistično izobrazbo, vendar so naravoslovne in tehnične vede izpostavljene kot tiste, ki prinašajo napredek. Kako ti kot humanistka gledaš na to?
Smo v obdobju tehnološkega razcveta. Tudi sama si ne znam več predstavljati, kako bi bilo, če bi morala še vedno brskati izključno po slovarjih v tiskani izdaji. Če bi to, kar počnem sedaj, počela pred 20 ali več leti, bi bila verjetno moja pisarna popolnoma zasedena s slovarji. Na eni strani nam tehnologija zelo pomaga pri delu, na drugi strani pa se lahko vprašamo, kam vse to vodi. To pa je vprašanje, ki si ga ponavadi zastavljamo mi, torej humanisti in družboslovci. Tehnologija je ladja, mi (op. a. družboslovci in humanisti) pa smo njen kompas. V družbi mora biti vedno nekdo, ki reflektira družbeno dogajanje in se vpraša, kam nas bo nekaj pripeljalo. Predvsem tukaj vidim pomen znanj in strokovnjakov humanističnih in družboslovnih ved.

Imaš poleg raznolikega raziskovalnega in drugega dela, ki ti ga prinese udejstvovanje na jezikoslovnem področju, še kaj prostega časa? Kaj počneš?
V zadnjem času se predvsem ukvarjam s kmetijo in sadovnjakom. Sicer v šali pravim, da je to bolj kmetija za lenega kmeta. Zaenkrat imamo samo ovce, ki niso zahtevna bitja. Kmetijo šele urejamo, potrebno je še veliko postoriti, vendar me je na kmetijo pripeljala želja, da bi sama pridelala čim več hrane.

Zadnja leta si nepogrešljiva zunanja sodelavka ZOTKS, saj že vrsto let pripravljaš dijake na lingvistično olimpijado, sodeluješ pri pripravi in izvedbi tekmovanj iz znanja logike in lingvistike, usposabljanju mentorjev, zadnja leta si vodja slovenskih ekip, ki se udeležujejo Mednarodne lingvistične olimpijade, in še bi lahko naštevali. Kaj tebi pomeni to sodelovanje? In kaj po tvojem mnenju ZOTKS nudi otrokom in mladim?
Predvsem to, da sem spoznala in še spoznavam krasne ljudi. Vedno me napolni z energijo, ko vidim vrsto učiteljev, ki poleg službenih obveznosti delajo še druge stvari. To so posamezniki, ki jim ni škoda mladim nameniti svojega časa in energije. Poleg tega sem vesela, ker srečujem ogromno motiviranih in pametnih mladih. Zaradi njih me ni strah za prihodnost. Včasih mi je kar malo nerodno, ker se je že zgodilo, da kakšno nalogo sama rešujem tri ure, potem pa jo kdo od mladih reši veliko hitreje. Obenem pa ZOTKS otrokom in mladim ponuja prostor, v katerem se lahko izkažejo in pridobijo dodatna znanja, ki so zagotovo koristna popotnica za nadaljnje življenje.

Bi kaj spremenila?
Vsebinsko ne, bi bilo pa seveda odlično, če bi bilo več možnosti za nagrajevanje prostovoljnega dela, ki ga opravljajo učitelji na tem področju. Prepričana sem, da bo država prej ali slej prišla do spoznanja, kako dragoceni so zanjo ti ljudje, ter da bo njihovo delo z mladimi tudi primerno nagradila.

Ker vsako leto aktivno sodeluješ tudi pri pripravah posameznikov za izbor v ekipo za Mednarodno lingvistično olimpijado, imaš kakšen nasvet za vse tiste, ki se pripravljajo na izbor. Letos bo sicer ta v naslednji dneh (op. a. intervju je objavljen 23. marca, izbirni test pa je na sporedu 25. marca), vendar dober nasvet lahko pride prav tudi v prihodnjih letih.
Priporočam, da prek spleta poiščejo čim več vaj in jih rešujejo. Na spletu obstaja kar nekaj strani, na katerih so na voljo različne lingvistične naloge (op. a. ena od takšnih strani je na voljo tukaj). Prednost je lahko, če posameznik zna čim več jezikov in poseduje znanja z različnih področij, vendar to ni pogoj. Vsaka naloga mora biti namreč rešljiva brez jezikovnega predznanja.

Kaj priporočaš mladim, ki se odločajo za študij oziroma razmišljajo o svoji poklicni poti? Kaj naj pri tem upoštevajo in na kaj na bodo pozorni?
Priporočam, da vsak pri sebi odkrije, v čem je dober in kaj ga veseli. Poleg tega je pomembna tudi zaposljivost na posameznem področju. Res pa je, da se to iz leta v leto spreminja, tako da se na to ne moremo več zanašati. Vsekakor pa ni najbolje to, kar se je dogajala v preteklosti, da so se vsi vpisovali na gimnazije. Pogosto je bila to želja staršev in so gimnazijo obiskovali tudi tisti, ki si tega niso sami želeli. Če navedem primer, je po mojem za nekoga, ki ga zanima veterina, bolje, da se vpiše na srednjo veterinarsko šolo. Na ta način lahko že zgodaj ugotovi, če je to res prava pot. Če se izkaže za dobro izbiro, se lahko posameznik po koncu šolanja odloči za nadaljnji študij na tem področju ali pa se zaposli. V vsakem primeru je že samo s takšno srednješolsko izobrazbo zaposljiv. Obenem pa imamo danes sistem, ki mladim omogoča prehajanje med programi oziroma področij, kar pomeni, da si lahko posameznik tudi po takšni srednji šoli še premisli in svojo življenjsko pot nadaljuje na kakšnem povsem drugem področju.
 

Pripravila: Tjaša Toni Skubic

 

O projektu - serija intervjujev Kje so naše ladje?

Za leto 2017 smo poleg že ustaljenih aktivnosti pripravili nov projekt, ki smo ga poimenovali Kje so naše ladje? Poiskali bomo mlade in malo starejše, ki plujejo po širnih morjih, a imajo na Zotki eno od svojih pristanišč. Torej tiste, ki so se ali se še udeležujejo Zotkinih aktivnosti oz. sodelujejo z nami pri njihovi pripravi, in predstavili njihovo zgodbo.

Pretekli intervjuji

Intervju z Markom Jeranom: Mladim je treba predstaviti uporabno vrednost kemije, to jih pritegne

Intervju z Gabrijelo Hladnik - prispevek, objavljen v časopisu Dnevnik (4. 2. 2017): Svet ne potrebuje le specializiranih strokovnjakov, ampak tudi ljudi s širino

Intervju z Domnom Kampjutom: Če hodiš samo v šolo, nimaš prave predstave o tem, kaj lahko delaš po zaključku študija

Intervju s Petrom Ogorelcem: Od sanj o poklicu pomorščaka do graditelja ladij

Dr. Simona Klemenčič je med drugim dobitnica bronastega priznanja ZOTKS.
dr. Simona Klemenčič (osebni arhiv)
dr. Simona Klemenčič s člani slovenske ekipe na 13. Mednarodni lingvistični olimpijadi v Bolgariji (2015)
dr. Simona Klemenčič (osebni arhiv)
Datum: 
petek, 24. Marec 2017