Intervju: mag. Katja Stopar
»Če želiš nekaj doseči, moraš znati sodelovati«
Katja Stopar je magistrica bioloških znanosti. Od leta 1998 gimnazijce poučuje biologijo, zadnja leta pa poleg tega skrbi tudi za pedagoško koordinacijo športnega oddelka na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Je nadvse prijetna sogovornica, ki z žarom v očeh govori o svojem delu. Vidi se, da je našla svoje poslanstvo. Poleg rednih službenih obveznosti je aktivno vpeta v delo državne predmetne komisije za splošno maturo za biologijo in naravoslovna tekmovanja iz znanja v organizaciji Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS). Letos ima v sklopu tekmovanj še posebej pomembno vlogo, saj je predsednica organizacijskega odbora naravoslovne olimpijade Evropske unije ali na kratko EUSO (The European Union Science Olympiad), ki bo konec tega in v začetku naslednjega meseca potekala v Sloveniji.
Slovenija bo v času prvomajskih počitnic gostila EUSO. Vi ste v naravoslovne olimpijade vpeti že od leta 2007, ko ste s skupino dijakov prvič zastopali Slovenijo na tem mednarodnem tekmovanju. Kaj je namen naravoslovne olimpijade EU?
Udeleženci naravoslovne olimpijade se med reševanjem tekmovalnih nalog srečujejo z realnimi problemi, ki so del našega vsakdana. Na ta način se začnejo zavedati, da znanost ni nekaj abstraktnega in nedosegljivega. Znanost je del nas. S tega vidika je olimpijada pomembna za popularizacijo znanosti med mladim. Poleg tega ima EUSO tudi pomembno vlogo pri osveščanju udeležencev in njihovih spremljevalcev o pomenu Evropske unije. Živo se spominjam, kako sem sama že na prvi olimpijadi v Potsdamu začutila pripadnost evropskemu prostoru, ki se je do takrat nisem zavedala. Kljub raznolikostim med narodi na olimpijadi vedno najdemo skupne točke. Obenem pa je EUSO edino tekmovanje, na katerem je bolj kot končna uvrstitev pomembno sodelovanje. Ustanovitelj naravoslovne olimpijade Michael A. Cotter namreč ni želel še enega tekmovanja, na katerem bo prisotno predvsem rivalstvo med posamezniki. Seveda je tudi EUSO tekmovanje, vendar je poudarek na sodelovanju. Tekmovalne ekipe so sestavljene iz treh članov, ki si med seboj pomagajo, saj se vsak zaveda, da uspeh ni odvisen le od njega samega. Če mladi želijo nekaj doseči, morajo sodelovati in si pomagati. To pa je tudi glavno sporočilo vsakoletne naravoslovne olimpijade.
Kaj lahko Slovenija pridobi z organizacijo takšnega mednarodnega dogodka?
EUSO je odlična priložnost za promocijo Slovenije. K nam bo konec aprila prišlo več kot 200 posameznikov iz 24 držav EU. Številni dijaki in mentorji, s katerimi se srečujem zadnjih enajst let, še niso obiskali naše države. Na ta način bodo spoznali Slovenijo in slovensko kulturo, kar bo pripomoglo k promociji Slovenije kot turistične destinacije.
Zadnja štiri leta, odkar je znano, da bo Slovenija gostila EUSO, ste aktivno vpleteni v organizacijo tega dogodka. Kateri so pomembni vidiki organizacije tako obsežnega tekmovanja?
Kot vodja organizacijskega odbora sem vesela, da je koordinacijo vseh vpletenih in logistiko izvedbe prevzela ZOTKS. Tako se lahko skupaj z Anito Nose in dr. Matejem Hušem, ki tudi že vrsto let sodelujeta pri olimpijadi, popolnoma posvetimo vsebinskim podrobnostim programa. Na podlagi večletnih izkušenj tako pilimo malenkosti, ki pa na koncu pomembno vplivajo na izvedbo olimpijade in zadovoljstvo vseh vpletenih. Pri organizaciji je namreč treba pomisliti tudi na to, kako bomo udeležencem zagotovili kosilo v isti stavbi, če se člani različnih ekip zaradi pravil tekmovanja ne smejo srečati. Prav tako moramo imeti nenehno v mislih ciljno skupino. Dogodek pripravljamo za dijake, stare med 15 in 16 let. Njim moramo poleg tekmovalnih nalog prilagoditi tudi spremljevalne aktivnosti, saj bomo v nasprotnem primeru hitro izgubili njihovo pozornost.
Kaj pa vam osebno predstavlja največji izziv?
V vsakem trenutku moram imeti v glavi vse podrobnosti. Moram priznati, da zadnje dni in tedne že sanjam olimpijado (smeh). Veselim se je, vendar se prav tako veselim časa po njej. Takrat bo tudi trenutno prisotna napetost, ki je seveda normalna za tako velik dogodek, verjetno popustila.
Po izobrazbi ste biologinja in poleg rednih službenih obveznosti zelo dejavni na številnih drugih področjih. Kaj vas motivira, da poleg službe, ki zagotovo ni preprosta, prevzemate še dodatne obveznosti?
Tudi partner me pogosto vpraša podobno. Že od nekdaj sem svoj prosti čas posvečala dejavnostim, ki me izpopolnjujejo. Nekateri se ukvarjajo s športom, drugi razvijajo in nadgrajujejo ročne spretnosti, sama pa z veseljem sooblikujem različna naravoslovna tekmovanja oziroma se drugače udejstvujem na področjih, ki so povezana z mojo poklicno potjo. To me resnično veseli. Ko pa mi bodo takšne aktivnosti odveč, jih zagotovo ne bom več vključevala v svoj urnik.
Nedolgo nazaj je bilo v Sloveniji obdobje, ko se mladi niso v velikem številu navduševali nad naravoslovnimi vedami. Danes je trend drugačen. Naravoslovna in tehnična področja imajo veliko privržencev. Menite, da je tudi popularizacija mednarodnih in državnih tekmovanj iz poznavanja naravoslovnih in tehničnih vsebin pripomogla k večjemu zanimanju mladih za te vede?
ZOTKS in njen sorodne organizacije zagotovo v veliki meri pripomorejo k navdušenju mladih za naravoslovje in znanost. Se je pa v zadnjih 20 letih, odkar sama poučujem, tudi v šolskem sistemu korenito spremenil način poučevanja naravoslovja in z njim povezanih znanosti. Kot dobro pove naziv enega od projektov iz preteklosti, je znanost prišla v šole. Nekoč je bila znanost na piedestalu, danes pa jo dijakom in učencem predstavljamo na zanimiv in razumljiv način.
Zakaj pa ste se vi odločili za študij biologije in poučevanje?
Z bratom sva predstavnika četrte generacije učiteljev v naši družini. Od malega sem sanjala, da bom nekoč poučevala. Starši so mi že kot majhni punčki kupili tablo – kar je bil takrat kar velik finančni zalogaj –, da sem lahko s kredo pisala po njej. Sprva sem sicer menila, da mi bolj leži jezikoslovje, vendar sem se na gimnaziji na Ravnah našla v naravoslovju. Biologija mi je bila od nekdaj zelo blizu predvsem zaradi uvida v življenje in povezanosti z naravo. To me je prepričalo.
Kaj vas danes pritegne pri vašem poklicu?
Naj bo dan dober ali slab, ko stopim v razred, oživim. Navdušuje me, ko dijakom zastavljam vprašanja o obravnavani tematiki in vidim, kako zavzeto razmišljajo. Zanima me njihovo mnenje o bioloških temah, kot so delovanje naših teles, okolje in trajnostni razvoj, ki so obenem tudi življenjske teme. Rada se z njimi pogovarjam tudi takrat, ko se z mano ne strinjajo. Takrat jih navajam na kritično razmišljanje. Želim jih naučiti, da znajo navesti svoje razloge in jih ustrezno argumentirati. Pomemben pa je tudi drug vidik mojega poklica. Včasih lahko pomagam kateremu od dijakov v težavah, ki niso neposredno povezane z mojim strokovnim področjem. Veliko mi pomeni, če lahko na kakršenkoli način pripomorem, da je nekomu lažje.
Kaj bi priporočali mladim, ko se odločajo za študij, oziroma tistim, ki še ne vedo, kaj bi v življenju počeli?
Pomembno je predvsem, da se odločijo za področje, ki jih veseli. Nesmiselno je gledati trende, v katerih panogah bodo službe čez štiri ali pet let. Svojim dijakom pogosto pravim, da bodo težko 40 let delali nekaj, kar jih ne veseli. Res pa je, da so mladi včasih premalo proaktivni. Priporočam jim, naj si predstavljajo, kako bi se počutili na določenem delovnem mestu. Če si, na primer, ne morejo predstavljati, da bi vsak dan stopili pred razred, poln učencev, poučevanje zagotovo ni zanje. Prav tako sem prepričana, da še tako dobro plačilo ne osrečuje na dolgi rok, če posameznik dela ne opravlja z veseljem.
Pripravila: Tjaša Toni Skubic
O projektu – serija intervjujev Kje so naše ladje?
V sklopu projekta »Kje so naše ladje?« predstavljamo mlade in malo starejše, ki plujejo po širnih morjih, a imajo na Zotki eno od svojih pristanišč. Torej tiste, ki so se v preteklosti udeleževali Zotkinih aktivnosti oziroma z Zotko sodelujejo v vlogi mentorjev, članov komisij in podobno.
Pretekli intervjuji
Intervju z Markom Jeranom: Mladim je treba predstaviti uporabno vrednost kemije, to jih pritegne
Intervju s Petrom Ogorelcem: Od sanj o poklicu pomorščaka do graditelja ladij
