Intervju: Domen Kampjut

Novica iz dne 24.1.2017

Intervju: Domen Kampjut

"Če hodiš samo v šolo, nimaš prave predstave, kaj lahko delaš po zaključku študija"

Domen Kampjut je doktorski študent in raziskovalec na inštitutu Institute for Science and Technology Austria na Dunaju. Na univerzi v Cambridgeu je doštudiral biokemijo ter leta 2014 prejel nagrado za najboljšega študenta biokemije na kolidžu. Po njegovih besedah ga znanost zanima, odkar pomni, za biokemijo pa se je začel zanimati v srednji šoli, ko je spoznal, kakšni premiki so se zgodili na tem raziskovalnem področju v preteklem stoletju (razvozlanje genetskega koda in strukture DNK, možnost vstavljanja različnih genov v organizem).

V srednješolskih časih, ki jih je preživel na Gimnaziji Bežigrad, je bil izredno uspešen na različnih tekmovanjih iz znanja, še posebej bioloških, kar je še dodatno pripomoglo k temu, da je bila odločitev za študij še lažja. Je tudi družbeno kritičen, saj je že večkrat javno spregovoril ali se razpisal o problemih v družbi, česar si danes številni mladi ne upajo.

Trenutno si doktorski študent, raziskovalec na inštitutu na Dunaju, kamor si prišel po študiju na univerzi v Cambridgeu. Kaj te je najprej vodilo v Veliko Britanijo in nato v Avstrijo?
Želel sem si študirati biokemijo in najboljši kraj za ta študij se mi je zdel Cambridge. Prav tam se je namreč v 60. oziroma 70. letih prejšnjega stoletja začelo razvijati področje molekularne biologije, malo prej že biokemije, in še danes so zelo uspešni na teh področjih. Obenem je bilo že na dodiplomskem študijskem programu veliko možnosti za projekte in delo v laboratorijih. Selitvi v Avstrijo pa je botroval znanstveni interes za mitohondrijsko biologijo in razvozlavanje struktur proteinov. Za doktorat se moraš namreč odločiti za zelo ozko področje, ki te zanima, projekt in profesorja, s katerim želiš delati. Inštitut, na katerem sedaj delam, je relativno mlad, okolje je zelo inovativno in odločitev je bila pravilna.

Kje vidiš nadaljevanje svoje študijske oziroma poklicne poti? Kje se želiš zaposliti?
Raziskovanje je tisto, kar me zanima, veseli in v čemer sem dober. Pred sabo imam sedaj še štiri leta doktorskega študija in je še prezgodaj, da bi razmišljal toliko vnaprej, zato raje puščam odprte možnosti.

Zakaj te veseli prav raziskovanje in ne kaj drugega?
Ženeta me ljubezen do reševanja problemov in dejstvo, da raziskujem stvari, o katerih nihče nič ne ve. Ves čas si nekako na robu odkritega, pri čemer moraš z eksperimenti in logičnim razmišljanjem odkrivati nove stvari. Je izredno kreativno delo, zame primerljivo z umetnostjo.

Pred nekaj leti si v kolumni zapisal, da je najmanj, kar si Slovenci želimo, da ljudje preprosto gredo v tujino, čeprav (visoko) izobražen kader pogosto odhaja. Tudi sam si se podal na študij v tujino. Se boš kdaj vrnil? Si želiš živeti in delati v Sloveniji?
Da ne bom narobe razumljen; moj odhod v tujino ni beg. Mediji želijo marsikdaj prikazati, da ljudje bežimo iz Slovenije, ker je tam tako ali tako vse bolje kot pri nas. Jaz na to gledam realistično. Slovenija je na ravni zahodnoevropskih držav – ne vidim velikih razlik na področju znanosti, podjetij, pristopu in izobraženosti ljudi, s katerimi sem delal. Največji problem, ki ga vidim, je dejstvo, da je Slovenija majhna država, in možnosti, ki jih imamo, sicer niso slabe, ampak jih je manj kot marsikje drugje. Jaz sem odšel, ker sem se želel učiti od najboljših in delati na zanimivih projektih. Recimo v Sloveniji ni laboratorija, v katerem bi se lahko zares ukvarjal s področjem, ki me zanima. Na vprašanje, če se bom kdaj vrnil, danes ne znam odgovoriti. Bom videl, kam me bo nesla raziskovalna pot.

Ena od tvojih kritik slovenskega izobraževalnega sistema, ki si jo kot govorec izpostavil na dogodku TEDxYouth@Ljubljana, je bila, da je v Sloveniji marsikatera učna ura naravoslovnih znanosti premalo zanimiva in da je premalo finančnih sredstev namenjenih spodbujanju najboljših srednješolcev na naravoslovnih področjih. Lahko sedaj, ko imaš vpogled v izobraževalni sistem v različnih državah (sicer na različnih ravneh), podaš kakšno primerjavo, mnenje? Je v Sloveniji sploh kaj, kar lahko pohvališ?
Kritika je potrebna, da se sploh kaj spremeni oziroma izboljša, zagotovo pa ni vse slabo. V Sloveniji je izobraževanje zelo dostopno, kar je zelo pozitivno. Vsi družbeni sloji imajo bolj ali manj enakovreden dostop do izobraževanja, kar je popolnoma v nasprotju z Anglijo. Tam je vpis na najboljše srednje šole še večje finančno breme kot vpis na najboljše fakultete. Poleg tega je v Sloveniji večji občutek domačnosti in prijaznosti, sistem je majhen in ljudje se pogosto poznamo med seboj. Za svojo kritiko pa še vedno stojim in trdim, da so bili učne ure določenih predmetov dolgočasne. Obenem pa priznam, da je bilo nekaj učiteljev, ki so za nas pripravljali krožke, nas vodili na ekskurzije in tako dalje, res dobrih, tako da tega ne smem posploševati. Se mi pa zdi, da bi lahko bilo na voljo več finančnih sredstev za tovrstne obšolske dejavnosti in to ne samo na področju naravoslovja. Že razmeroma majhna finančna podpora bi lahko zelo pozitivno vplivala na celotno družbo.

Kako pa bi ti spremenil trenutni sistem?
Jaz sem hodil na različne krožke in tekmovanja, ker je bilo to bolj zanimivo kot učne ure in več sem se naučil. Mislim, da bi se morali odmakniti od centraliziranega učnega načrta ministrstva, v katerem imajo vse šole isti učni načrt. Učitelji bi morali biti bolj svobodni, da učijo tiste snovi na svojem področju, ki njih bolj zanimajo, saj bodo na ta način to počeli bolj zavzeto, učne ure bodo bolj zanimive in dijaki se bodo prej navdušili nad določenim področjem. Tudi ocenjevanje je ena od stvari, ki bi jo bilo potrebno spremeniti. V programu mednarodne mature, v katerega sem bil vključen v Sloveniji, ni bilo pritiska na učitelje in posledično na učence, da se moramo stalno učiti za neke izpite. Učitelji so bili tako bolj motivirani, da nas res dobro naučijo za končni izpit. Res je, da so bili za marsikoga končni izpiti zelo stresni, vendar je to način, da se posameznega predmeta učiš z logiko kot celoto in ne v etapah od enega preverjanja znanja do drugega.

Ker si ravno omenil stres; stresni so bili izpiti v srednji šoli, izpiti na Cambridgeu, raziskovalno delo je marsikdaj tudi stresno. Kako se odklopiš? Imaš poleg učenja in raziskovalnega dela še čas za kaj drugega?
Vsekakor ni zdravo, da se posameznik zakoplje v delo in ne počne nič drugega. Tudi sam rad potujem in berem. Ne morem pa povsem iz svoje kože, saj me že od nekdaj zanima znanost in zato veliko berem tudi o dosežkih in spremembah na področjih, ki jih sam ne raziskujem.
 
V času šolanja v Sloveniji si se udeležil številnih tekmovanj iz znanja v organizaciji ZOTKS in drugih organizacij. Med drugim si kot prvi v Sloveniji prejel zlato medaljo na mednarodni biološki olimpijadi, v svoji zbirki imaš tudi bronasto odličje s te olimpijade leto prej in prav tako bronasto medaljo z geografske olimpijade. Kaj so ti prinesle te aktivnosti?
Zelo podpiram organizacijo teh aktivnosti. Rad sem tekmoval, saj sem tako imel motivacijo, da sem se naučil še kaj novega, spoznal sem nove ljudi, obenem pa so bili testi na tekmovanjih zame večji izziv kot šolski testi. Ko so prišli uspehi, je bilo še toliko bolje. So se mi pa v spomin zelo vtisnile olimpijade. Že same priprave na olimpijado so bile nekaj odličnega, saj smo se naučili biokemijskih metod dela, o katerih v srednji šoli drugače ne bi slišal, imeli smo različna zanimiva predavanja, delali smo v laboratorijih. Na samih olimpijadah sem spoznal ogromno ljudi s podobnimi interesi iz vsega sveta. So pa moji uspehi verjetno tudi kaj prispevali, da sem se lažje vpisal na Cambridge. Sicer sem imel ob vpisu samo bronasto medaljo z biološke olimpijade, vendar menim, da je takšno neodvisno tekmovanje, na katerem se neposredno primerja tekmovalce iz približno 60 držav, dober pokazatelj, kako uspešen oziroma perspektiven si. Vsekakor bi vsakemu priporočil udeležbo na takšnih aktivnostih, ker so dobra popotnica za nadaljnje izobraževanje.

Kaj bi svetoval mladim, ki se odločajo za študij oziroma razmišljajo o svoji poklicni poti? Kaj naj pri tem upoštevajo in na kaj na bodo pozorni?
Najpomembnejše je, da delaš, kar te veseli. Poklicne priložnosti se spreminjajo tako hitro, da če se danes začneš izobraževati na področju, ki je z vidika zaposlovanja zelo perspektivno, se lahko to v času tvojega študija popolnoma spremeni. Interesi bi morali biti zato prvi in edini. Če delaš nekaj, kar te ne zanima, ne moreš biti nikoli tako dober kot nekdo, ki dela nekaj, kar ga veseli. Zato je zelo pomembno, da se dijaki udeležujejo tekmovanj, taborov in podobnih aktivnosti, ker dobiš boljši vpogled v dejansko delo na določenem področju. Če hodiš samo v šolo, nimaš prave predstave, kaj lahko kot, na primer, kemik delaš po zaključku študija. Študentom pa svetujem, naj iščejo prakse in dobijo čim več izkušenj, saj se na ta način posameznik lažje odloči, kaj specifično ga zanima, obenem je pa tudi za podjetja bolj atraktiven, saj ima izkušnje.

Pripravila: Tjaša Toni Skubic

 

 

O projektu - serija intervjujev Kje so naše ladje?

Za leto 2017 smo poleg že ustaljenih aktivnosti pripravili nov projekt, ki smo ga poimenovali Kje so naše ladje? Poiskali bomo mlade in malo starejše, ki plujejo po širnih morjih, a imajo na Zotki eno od svojih pristanišč. Torej tiste, ki so se ali se še udeležujejo Zotkinih aktivnosti oz. sodelujejo z nami pri njihovi pripravi, in predstavili njihovo zgodbo.

Pretekli intervjuji

Intervju s Petrom Ogorelcem: Od sanj o poklicu pomorščaka do graditelja ladij

Domen Kampjut (osebni arhiv)
Domnovi uspehi
Domen s preostalimi člani ekipe ob vrnitvi z mednarodne biološke olimpijade 2012, na kateri je osvojil zlato medaljo
Domen z bronasto medaljo na mednarodni biološki olimpijadi leta 2011
Datum: 
torek, 24. Januar 2017