8. številka revije Tim

Novica iz dne 5.4.2018

8. številka revije Tim

Izšla je 8.  številka revije TIM v šolskem letu 2017/2018. V njej najdete naslednje vsebine:

2    Železniške miniature in dodatki (2. del) Nürnberg, 31. januar–4. februar 2018
5    Plastične makete na sejmu v Nürnbergu, Nürnberg, 31. januar–4. februar 2018
9    Maketi poljskega letala RWD-8 in jugoslovanske različice RVD-8
14    Dow cup – model s pogonom na gumo za letenje v šolskih telovadnicah
18    Model vetrnega mlina
17    Novo na trgu
28    Zmaj disk
36    Model za spuščanje s fračo – viggen
40    Koledar tekmovanj v letu 2018 (dodatek)
25    Digitalna ura (1. del)
32    Izparilnik za eterična olja
38    Lebdeče skodelice
34    Stojalo za posodice z lepilom

Iz vsebine:

DOW CUP – MODEL S POGONOM NA GUMO ZA LETENJE V ŠOLSKIH TELOVADNICAH

Področja, primerna za letenje z modeli, so pogosto težko dosegljiva, še zlasti za mlade modelarje iz urbanih območij. To je lahko ena od ovir za izvajanje modelarske dejavnosti. Šolski projekti pa ne trpijo samo zaradi oddaljenosti primernih terenov, temveč tudi zaradi stroškov nabave oziroma gradnje večjih in zahtevnejših modelov. Tudi za preproste jadralne modele je potrebna ustrezna količina gradiv, in če so ti še radijsko vodeni, tudi ustrezna RV-oprema, kar vse skupaj hitro preseže okvire stroškov, ki jih šole lahko zagotovijo ali so jih starši zmožni prispevati. Rešitev so sobni modeli. Telovadnico ima vsaka šola, mali prosto leteči model za dvoransko letenje s pogonom na gumo, kakršen je dow cup, pa je v tem primeru idealen, saj je dostopen prav vsem.

MAKETI POLJSKEGA LETALA RWD-8 IN JUGOSLOVANSKE RAZLIČICE RVD-8

V nadaljevanju člankov o poljskem letalu RWD je zdaj na vrsti predstavitev izdelave maket s poudarkom na maketi jugoslovanske različice tega letala. Za osnovo sem uporabil sestavljanko poljskega proizvajalca Mirage v merilu 1 : 48, za dopolnitev pa še fotojedkane dodatke, ki jih ponuja prav tako poljsko podjetje Part. Na prvi pogled sem imel občutek, da gre za solidno sestavljanko s sicer s precej debelo odlitimi sestavnimi deli in kar lepim številom fotojedkanih delov. Ob natančnejšem pregledu pa se je izkazalo, da je maketa na nekaj mestih netočna, manjka pa tudi nekaj ključnih delov, ki bi morali biti izdelani s tehniko jedkanja.

Preden sem se lotil gradnje obeh različic letala, sem zbral obsežno dokumentacijo z veliko fotografijami in načrti ter razne komentarje maketarjev, ki so maketo že delali. Maketi sem izdeloval istočasno, seveda ob upoštevanju razlik pri obeh izvedenkah.

DIGITALNA URA

Sredi letošnjega nenavadno mrzlega februarja, nasprotno od mnogih napovedi in ugibanj, sem opazil, da je »najdragocenejša« ura v stanovanju zaostala za nekaj minut. Pomislil sem, da sem bil na silvestrski večer, ko sem vse ure v hiši uglasil z nemško radijsko postajo DCF77, pač nekoliko površen. Nelagoden občutek me je spet spreletaval nekaj dni pozneje, ko je čez noč nametlo nekaj centimetrov snega in sem se ga namenil odriniti s hišnega pločnika.

Da bi bil pred nekaj tedni večkrat zatajil pri nastavljanju ur, se mi je zdelo malo verjetno. Vzrok bi lahko bil krajši izpad elektrike, sem ugibal naprej, vendar tega nisem opazil. Da bi se omrežna frekvenca drastično spremenila, pa niti pomislil nisem. Kaj takega se mi je zdelo povsem nemogoče. In prav o tem me je nekaj dni pozneje izčrpno informiral prijatelj. To, da se naših evropskih 50 Hz neprestano rahlo spreminja, njegova »sekunda« pa se podaljša ali skrajša za nekaj milisekund, mi je znano, a odstopanje »veliki brat« precej hitro popravi in razliko nadomesti tako, da tega na urah niti ne opazimo. Tu pa je šlo za dolgotrajno odstopanje, ki je v nekaj tednih po poročanju medijev povzročilo celo nekaj manj kot šestminutno napako.

Opisani zaplet je spodbudil odločitev za pričujoči projekt. Rezultat je ura, ki v ključnem trenutku za časovno bazo ne bo potrebovala omrežne frekvence, temveč jo bo poganjalo nihanje kristalnega oscilatorja mikrokrmilnika.

MODEL VETRNEGA MLINA

Pred vami so navodila, po katerih lahko tudi začetniki ob pomoči izkušenejšega modelarja naredijo model mlina s pogonom na veter, kakršnih je mogoče zelo veliko videti predvsem na Nizozemskem in so prav tako znan zaščitni znak te dežele kot tulipani in cokle. Kdor ni bil tam, naj si ogleda spletno stran en.molendatabase.nl/nederland/index.php ali www.holland.com/global/tourism/discover-holland/traditional/windmills.htm, še zanimivejše in uporabnejše pa je spletišče molendatabase.nl, ki vsebuje podatke o kar 30.000 delujočih in tudi že odsluženih vetrnih mlinih na Nizozemskem ter v Belgiji. Tam teh velikih naprav ne uporabljajo samo za mletje žita, ampak tudi za prečrpavanje vode oziroma izsuševanje pokrajine.

Leta 2003 je bil v Timu objavljen izviren načrt za izdelavo makete pravega mlina na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sv. Jurij ob Ščavnici in je zaradi redkosti tovrstnih objektov na Slovenskem velika turistična znamenitost kraja.

Ker je bilo v tistem članku že veliko napisanega o mlinih in mlinarstvu nasploh, tokrat na kratko povzemamo samo postopek mletja žita v vetrnih mlinih, ki je povsod po svetu v osnovi enak. Običajno so štiri lopatice (ali jadra, kot jim tudi rečejo), ki jih premika veter, pritrjene na nekoliko poševni gredelj (os), na drugem koncu katerega je velik zobnik. Ta prenaša vrtenje na manjši zobnik, pritrjen na navpični gredelj, ki ima zobnik tudi spodaj. Njuna naloga je vrteti mlinska kamna, ki skupaj z mirujočima kamnoma pod njima meljeta zrnje, zmleta moka in otrobi pa se zbirajo v »pajtlkišti« s »pajtlom«, sitom in škafom za moko. Večino omenjenih sestavnih delov so mojstri kolarji v preteklosti zelo natančno izdelali iz lesa, zato jih je treba še posebno skrbno in redno vzdrževati. Izvedbe mlina z vrtljivo kabino na vrhu imajo na nasprotni strani od lopatic še vetrnico, ki kaže smer in moč vetra, da ga mlinar lahko čim bolje izkoristi.

 

Datum: 
četrtek, 5. April 2018