9. številka revije Tim

Novica iz dne 14.5.2019

9. številka revije Tim

KAZALO

2    Plastične makete na sejmu v Nürnbergu 2019 - Airfix
4    Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci in drsalci praznovalo 10. obletnico
5    Me 262
8    Libis 180
12    AIR-2 genie (2. del)
14    Model turške dvojambornice gület (9. del)
16    Samogradnja maket lokomotiv (4. del)
19    Koledar tekmovanj v letu 2019 (dodatek)
19    Novo na trgu
20    Junkers Ju 52/3mg4e transport (Revell, kat. št. 03918, M: 1 : 48)
22    T-14 armata (Revell, kat. št. 03274, M: 1 : 35)
24    Modelarski semafor (2. del)
28    Večnamenska namizna LED-svetilka
31    Dimnikar iz lesa
33    Obtežilo za nosilec lepilnega traku
34    Mlin ali špana
36    Okraševanje tekstilnih izdelkov
38    Zvezdasti škatlasti zmaj

IZ VSEBINE

Me 262

Letalo Me 262 schwalbe (lastovka) prav gotovo sodi med najznamenitejša letala druge svetovne vojne. To je bil prvi lovec z reaktivnim pogonom na svetu v operativni rabi. Razvoj letala se je začel leta 1938, vendar so številne težave zaradi posebnih zlitin, še ne dovolj zanesljivih reaktivnih motorjev, slabih odločitev odgovornih in zahtevnih testiranj povzročili zamude, tako da je prvič poletelo šele julija 1944. Doseglo je hitrost 900 km/h in je imelo dolet prek 1000 km. Bilo je hitrejše od vseh zavezniških letal. Standardna oborožitev so bili štirje topovi kalibra 30 mm in 24 nevodenih raket R4M kalibra 55 mm pod krili. K opremi je spadala tudi namerilna naprava z žiroskopsko korekcijo, ki je bistveno izboljšala zanesljivost zadetkov v zraku.

Nemci so poleg lovske različice izdelovali tudi lovsko-bombniške, nočne lovske in izvidniške izpeljanke. Kljub dominantnim lastnostim letalo ni pomembneje vplivalo na izid vojne. Do konca vojne so izdelali okrog 1400 letal, dnevno jih je vzletelo le nekaj, vseh skupaj pa okrog 300. Tisti, ki so vzleteli, so se soočali z izrazito številčno premočjo zavezniških letal.

Vojno je preživela le peščica teh letal. Eno od njih ima v lasti Letalski in vesoljski muzej v Washingtonu. Letalo »Gelb 7« s serijsko številko 500491 je razstavljeno v izvrstnem statičnem stanju. V članku je predstavljen leteči model tega letala s turbinskim pogonom v merilu 1 : 12.

LIBIS 180

Sredi maja bomo priča zelo pomembnemu letalskemu dogodku, ki se tiče naše bogate, a pogosto preveč prezrte, predvsem pa premalo cenjene tehnične zapuščine. Na letališču v Skokah pri Mariboru bo namreč po daljšem času spet mogoče videti letalo libis 180, ki je bilo v celoti plod slovenskega znanja. Konstruktor letala je bil inženir Marjan Slanovec s sodelavci, izdelano pa je bilo v takratni ljubljanski tovarni letal Libis (Letalski inštitut Branko Ivanuš Slovenija). Letalo je obnovil letalski zanesenjak Branko Bunderla iz Maribora s skupino prijateljev.

Trisedežno športno turistično letalo libis 180 je bilo zadnji tip letala, ki so ga skonstruirali in izdelali v ljubljanski tovarni letal Libis. Konstruktorsko ekipo je vodil Marjan Slanovec, dela pa so se lotili v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Libisi 180 žal niso dosegli priljubljenosti svojih predhodnikov KB 6 matajurjev in so leteli le sedem let, tj. od 1966 do 1973. In čeprav naj bi prav libisi 180 zamenjali matajurje, se je njihov čas iztekel samo tri leta po tistem, ko je zadnji matajur zapustil slovensko nebo. Kar sedem od devetih jih je končalo v nesrečah, poglavitni vzrok zanje pa je bil v vseh primerih človeški faktor, predvsem nespoštovanje pravil letenja in napačne odločitve pilotov. Libis 180 ni bil namenjen za osnovno šolanje ali za pilota, ki je imel za sabo pomanjkljivo osnovno šolanje. Tudi varnostne letalne lastnosti niso bile osnovnošolske. Pa vendar so tako kot na matajurjih tudi na libisih 180 pridobivali izkušnje številni povojni slovenski športni letalci.

VEČNAMENSKA NAMIZNA LED-SVETILKA

Vid je eden izmed najpomembnejših čutov in več kot 80 % našega dojemanja okolja poteka prav skozi oči. A četudi se te zelo dobro prilagajajo različnim svetlobnim razmeram, se kmalu izkaže, da neprimerna osvetlitev – pa naj bo prešibka, premočna, utripajoča, iz napačne smeri ipd. – povzroča utrujenost, raztresenost, živčnost, glavobol in slabost. Te neprijetnosti se s staranjem še stopnjujejo. Pravilna izbira svetilke za posamezno delovno mesto in njegova pravilna osvetlitev sta zato ključnega pomena za doseganje pričakovane delovne učinkovitosti in kakovosti opravljenega dela.

Vse našteto velja tudi za ukvarjanje s prostočasnimi dejavnostmi. Večina hobistov si na žalost ne more privoščiti svoje delavnice z dovolj veliko in primerno osvetljeno delovno površino, ampak se stiska kje v kotu sobe, na zastekljenem balkonu ali v garaži oziroma »okupira« kar kuhinjsko mizo, kadar je ta prosta. Ena izmed pomanjkljivosti večine tovrstnih zasilnih lokacij je prav neustrezna osvetlitev, ki je pri ukvarjanju z na primer tako natančno dejavnostjo, kot je maketarstvo, izdelava nakita, popravljanje manjših električnih aparatov ipd., ki že tako ali tako zahteva nenehno naprezanje oči, še toliko bolj moteča. Idealna svetilka naj bi zagotavljala enakomerno razpršeno in homogeno svetlobo brez utripanja, bleščanja in segrevanja, bila naj bi dovolj močna oziroma naj bi omogočala nastavljanje svetlobe, poleg tega pa naj bi bila tudi čim bolj stabilna, trdna in po možnosti sestavljiva ali vsaj čim lažje prenosljiva.

Ko poskušamo v trgovinah najti svetilko, ki bi ustrezala vsem naštetim pričakovanjem, ugotovimo, da je celo zgolj pogojno primernih pravzaprav izredno malo, pa še te so prav pregrešno drage. Tako nam ne preostane drugega, kot da si jo izdelamo sami.

ZVEZDASTI ŠKATLASTI ZMAJ

Obdobje spomladanskega vremena lahko izkoristimo za prijeten sprehod v prebujajočo se naravo in morda tudi spuščanje zmajev v rahlem vetru. Zmaj, ki ga predstavljam v tem prispevku, je zanimiv zaradi zvezdaste škatlaste konstrukcije, in nekoliko drugačen od tradicionalno oblikovanih kvadrastih modelov. Izdelava takšnega modela ni tako zapletena, kot je videti na prvi pogled. Primerna je tudi za mlajše modelarje, ki imajo že nekaj izkušenj v izdelavi in spuščanju ploščatih zmajev.

Datum: 
torek, 14. Maj 2019