Obrazložitev teme in vsebinska izhodišča za izdelavo raziskovalne naloge
»Tako dobro, da je za pojest«. Ali pa tudi ne.
Kaj je v posamezni kulturi, okolju in skupnosti hrana in kaj to ni, ni odvisno le od geografskih, klimatskih in drugih danosti okolja ter proizvajalnih načinov, ampak je vedno tudi družbeno-kulturno določeno. Tako tudi v sodobnosti še vedno zlahka naletimo na zgodbo o tem, kako na Kitajskem jedo še surove opičje možgane, v Italiji kuhajo mačke, kje drugje uživajo pasje oziroma meso golobov … ob tem pa kažemo predvsem, kaj se nam v našem kulturnem okolju ne zdi sprejemljivo in dopustno kot hrana, ki bi jo sami zaužili. Podobno so za marsikoga, ki obišče Slovenijo, ne le neznane, ampak morda tudi povsem senzorično sporne jedi iz polhov ali pa krvavice, medtem ko se denimo nad drugod v prehrani redkeje zastopanimi gobami marsikdo navdušuje nekoliko lažje. In če je za marsikaterega Angleža nepredstavljivo zaužiti konjsko mesa, bo v bodoče zanimivo opazovati, kako bo prehranska industrija prepričala kupce, da so proteini iz žuželk ali pa meso neživalskega izvora ne le ustrezen, ampak tudi smiseln in zaželen nadomestek denimo sočnemu in hrustljavo ocvrtemu dunajskemu zrezku.
Osrednje vprašanje letošnjih raziskovalnih nalog torej je, kaj je danes kulturno in družbeno nesprejemljivo kot hrana in kako je to drugačno oziroma podobno s predstavami o (ne)užitni in neprebavljivi hrani v preteklosti. Kako je to povezano z življenjskimi razmerami, dostopnostjo posameznih prehranskih sestavin in predstavami o okusnem, zanimivem, sprejemljivem, ogabnem in nedopustnem ter tako ali drugače – fizično ali le mentalno – neprebavljivem, tabuiziranem.
Vprašanja so povezana z družbeno in kulturno pogojenimi predstavami in vrednotenji posameznih okolij, družbenih skupin, osebnih življenjskih statusov in situacij, ki vplivajo na naša vedenja in med drugim tudi na (lokalno, regionalno in nacionalno) gostinsko ponudbo. Kaj je tisto, kar v preteklosti (ni-)so jedli (in zakaj) naši predniki, kaj danes ni splošno ali sprejemljivo zgolj za posamezna okolja, starostne ali kako drugače definirane skupine ali življenjske situacije (npr. nosečnost, otroštvo, bolezen ipd.).